Izgubila sem službo …

and it feels like a fucking relief. Sklepajoča po filmih bi pričakovala naval solz, jaz pa sem obsedela z nasmeškom. Prvi trenutek, ki je trajal nekje stotinko sekunde, bi opisala kot nekakšen pričakovan šok, drugi trenutek pa kot čudno olajšanje. Osvoboditev spon, s katerimi te je podjetje držalo v pesti in ti onemogočalo kreativni in osebnostni razvoj. Paf, konec. Ni več okvirjev, znotraj katerih bi moral opravljati svoje delo. Samo ti in tvoja človeška kreativnost.

Čudno, kako služba določa naš jaz. Po pravici povedano, nikoli nisem bila ljubiteljica večjih podjetij oziroma čudne in robotske hierarhije, znotraj katere podjetje deluje. Sem preveč svojeglava, priznam, in razmišljam preveč svobodno. Zato je bila ta ustaljenost zame nekaj novega, čudnega in tujega.

Svoje delo sem opravljala v oglaševalski agenciji, od katere sem pričakovala preveč, dobila pa premalo. “Oglaševalska agencija” v Sloveniji zveni že skoraj eksotično, a se vedno izkaže za vse prej kot to.

Hitro sem se ujela v past generičnih pridelovanj brezveznih oglasov brez večjega pomena ali umetniške vrednosti. Če sem kdaj razmišljala izven okvirjev, so bili moji predlogi “preveč moderni”, “preveč minimalistični” in “preveč radikalni”. To ni bilo to.

Razočarana nad neinovativnostjo in oklepanjem tradicionalnih medijev sem se počasi zavedala, da to ni moje mesto. Potrebujem izzive, ne pa sključenega ždenja v pisarni in pripravljanja istih dolgočasnih tiskanih oglasov, ki jih bo opazilo manjše število ljudi, ki konec koncev sploh niso tvoje potencialne stranke. V pričakovanju inovativnosti sem dobila dolgočasno povprečnost.

V želji po izzivih sem že v času svojega dela na oglaševalski agenciji na lastno pest našla dodatne projekte – oblikovanje mailingov, oglasov, CGP-jev, tekstopistvo, predvsem pa sem “padla” v delo urednice družbenih omrežij. Že dlje časa sem namreč nadrejene prigovarjala k vključitvi slednjega v našo ponudbo, a v družbenih omrežjih (predvsem Facebooku) niso videli prihodnosti. Zato sem se tega lotila na svojo pest.

Odkrila sem svojo strast, ki je že dlje časa gorela globoko v meni. In ko se mi je ponudila resna priložnost, sem jo z vso močjo zagrabila. In se izkazala. Z družbenimi omrežji sem namreč rasla, njihovo logiko več kot razumela, zato je bilo uresničevanje zadanih ciljev podjetja zame čudovit izziv, ki sem ga z veseljem reševala.

Že več kot pol leta razmišljam o nesmiselnosti pravil v večjih podjetjih, ki človeka silijo v določen okvir. “Predpisi”, kot so osemurni strogi delovnik, nazivi in vloge, ki onemogočajo prestopanje in učenje drugih vrlin, ter plača, ki je neodvisna od tvojega dela, so bili zame brezvezni. Verjamem namreč v moč posameznikove kreativnosti, ki temelji na njegovi svobodi odločanja in jazu, ne pa omejenosti na strogi delavnik, znotraj katerega moraš biti kreativen, doma pa se razvoj idej konča.

Ravno to me je pripeljalo v razmišljanje o samostojnem podjetju, ki bi temeljilo na kakovostnih storitvah in človeškem odnosu s strankami. Ljudje nismo roboti s predpisanimi nalogami in obnašanjem, pa čeprav se tekom delovnega časa večkrat obnašamo tako. A verjamem, da se da dosti doseči s človeškim odnosom med agencijo in naročnikom, ki pa ga velikokrat večja podjetja žal ne premorejo.

Takšno razmišlje je bil eden izmed razlogov za socialni odmik v službi, kar je posledično pripeljalo do izgube zaposlitve. A če je bila nadrejenim v napoto ravno ta filozofija ter želja po napredku in izpolnjevanju visokih meril oglaševanja, kar se je kazalo v moji nejevolji v povezavi s povprečnimi izdelki, mi je žal. Ne zame, ampak za njih.

Prepričanje, da lahko kreativen posameznik v današnjem času nudi boljše oglaševalske storitve kot podjetje, ki je na trgu že več let in se ni pripravljeno razvijati, mi zagotovo ni pripomoglo k obdržanju službe. Pa kaj. V podjetju s prepričanjem, da večletne izkušnje kljub stagniranju avtomatsko pomenijo dobre izdelke, nočem delati.

Na sodelavčevo prigovarjanje, naj se od vseh še poslovim, sem se le hudomušno nasmehnila in kasneje odšla. Ne potrebujem lažne empatije in objemov, saj nisem jaz izgubila njih. Oni so izgubili mene.

Sem Mojca. Tesktopiska, oblikovalka, urednica družbenih omrežij in nenazadnje kreativna posameznica, ki ne verjame v povprečne preverjene recepte, ampak raje preizkusi nekaj novega, nepreverjenega. Za nepreverjeno potrebuješ jajca, vse ostalo je delo za brezhrbtenične strahopetce. 

Want a cool idea? Contact me. 

Standard

6 thoughts on “Izgubila sem službo …

  1. Katja says:

    Popolnoma podpiram napisano. Ne bi morala boljše opisati situacije, ko ti nekdo reče da te več ne potrebujejo. Seveda pa se še bolj strinjam s tem kakšno olajšanje je, in kakšna sreča te oblije ravno v tem trenutku, ko bi se naj “jokal”.
    Žal mi je, da v Sloveniji res ne dajejo možnosti novim idejam, inovatisvnosti, kreativnosti, posameznikom.. Tudi sama sem sita ravno tega, da se vedemo kot ovce in hodimo v nekih hordah.
    Sem zato, da posamezniki spreminjamo svet. In verjamem, da z malimi koraki bomo daleč prišli.
    Sploh pa ne dvomim v to, da ti ne bo uspelo. S takšnimi idejami in razmišljanjem kot ga imaš ti boš daleč prišla in naredila iz sebe še večjo in močnejšo osebo kot si že.

    • Katja, hvala!

      Mislim, da se podjetja premalo zavedajo posameznikove moči. Če bi zaposlenega spodbudili k osebnemu in kreativnemu razvoju, verjamem, da bi od njega imeli več. Ti “okovi” v podjetjih bi se morali malce zrahljati, če bi želeli videti tiste prave rezultate.

  2. Odlično napisano, kreativno:) deljeno na mojem Scoop.it z naslednjim komentarjem: Vzamejo nam lahko vse ne morejo nam pa našega znanja in ponosa!!!

  3. Igor says:

    Dobro napisano in se v celoti strinjam. Upanje pa obstaja. Čeprav je precej podjetij v Sloveniji žal res takšnih, da ti ubijajo voljo in ideje, se najde tudi nekaj takih, katera so se že prilagodila in znajo pritegnit posameznika k doseganju skupnih ciljev in ga tudi ustrezno nagrajevati. Slej ko prej bodo takšna podjetja prevladovala, saj ”dinozavri” v katerih si avtomatsko dober zgolj zaradi starosti ali ker te je pripeljal direktor in ne zaradi konkretnih dejanj, idej, itd. ne bodo več dolgo obstajali. To pa je ena dobra stran krize.
    Vsekakor ti želim veliko uspeha na samostojni poti in pa, da se ne pustiš več ukalupit v neka pravila, katera ti povsem odvzamejo voljo do kreativnega dela. In do užitka pri tem.

    • Hvala!
      Tudi mene žalosti zaostalo razmišljanje podjetij. Dokler se bo to nadaljevalo, napredka žal ne bo. Zato svoje upanje polagam v kreativne posameznike, ki vse to spreminjajo. Menim, da lahko takšni ljudje dosežejo ogromno. :)

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s