Že preden se konkretno spustim v pisanje novega posta, se zavedam, da bo ta s seboj prinesel mnogo grdih pogledov. Pa bom tvegala. Ker imam dosti opazovanja in molčečnosti.
V zadnjem času sem med brskanjem po družbenem omrežju Facebook opazila porast fotografij mladih diplomirancev, ki s tem precenjenim kosom papirja pozirajo na vse mogoče načine. S starši, brez njih, doma, s kupom rož, v restavraciji, med prijatelji … povsod na fotografiji pa zvesta spremljevalka – diploma. Na sto in en način. Ne me razumeti narobe, do vseh diplomirancev gojim spoštovanje, vseeno pa bi rada izpostavila nekaj problematik, ki me mučijo.
Diploma je v današnjih časih razvrednoten kos papirja. To je dejstvo, čez katerega se radi spotaknemo. Vsak, ki je prepričan v nasprotno, si zatiska oči. Časi, ko si bil z diplomo v roki velecenjen gospod/gospodična, so mimo. In argument, da danes (v časih bolonjske ureditve izobraževalnega sistema) za posebnega velja magisterij, ne drži. Tudi magistrom se nihče ne klanja, pa tudi doktorjem ne. Situacija je celo tako breupna, da višjo izobrazbo kot imaš, težje dobiš zaposlitev.
Brez kančka dvoma lahko trdimo, da je naše šolstvo z uvedbo bolonjske reforme doživelo konkreten razkroj, k temu pa je pripomogla tudi gospodarska kriza, zaradi katere diplomanti ostajajo brez služb. Diploma je včasih s seboj prinesla dobro službo, sedaj pa so govori o visokem deležu zaposljivosti diplomantov na informativnih dnevih postali le velika utopija, kateri žal nasedajo premnogi študenti. Večina diplomantov v primeru, da študija ne nadaljuje, takoj ob koncu tega pristane na borzi in če imajo srečo, dobijo službo, za katero se niso kvalificirali.
Ne smemo niti pozabiti, da je razvrednotenje študijskih programov s seboj prineslo tudi večjo dostopnost univerzitetne izobrazbe (če lahko temu tako rečemo), kar pomeni, da lahko diplomira praktično vsak. Že naslovi diplomskih nalog pričajo o pomanjkanju raziskovalne žilice današnjih študentov, kar je svojevrstna žalost. Diplomska dela so prisiljeni ter daljši word dokumenti brez praktične vrednosti. Konec koncev – zakaj bi se trudil za brezvezen list papirja in nekoristen naziv? Bolje vse narediti po liniji najmanjšega odpora pa bo volk sit in koza cela.
Če bo študentu v današnjih časih pri iskanju oziroma pridobitvi službe karkoli pomagalo, so to izkušnje. Seveda je izkoriščanje študentov že druga tema, ki bi se jo dotaknila ob kakšni drugi priložnosti, vseeno pa sem vneta zagovornica koristnosti pridobivanja izkušenj ob študiju (če ima študent zaradi narave svojega dela sploh možnost pridobivanja izkušenj). Kruta resnica je ta, da mi znanje, ki sem ga pridobila na fakulteti, ob mojem delu ne koristi, za koristne pa so se izkazale večletne izkušnje iz področja medijev. Te so mi prinesle službo, z njimi sem fascinirala delodajalce, to je to, kar šteje. Se pa na tem mestu ponovno soočimo s problemom oziroma že skorajda sindromom, ki mu pravim sindrom lenobe.
Če skupini ljudi ponudimo izbiro med zabavo in delom, bo večina izbrala zabavo. Zabavati se je lažje, bolj prijetno, medtem ko delo terja napenjanje možganov in uporabo kreativne žilice. To vzame energijo in kdo zaboga hoče biti utrujen zaradi dela? Večina študentov torej raje izbere zabavo, ki traja le en večer, kot da bi premislili, se lotili novega projekta, izoblikovali podjetniško idejo, ki bo dobra naložba za uspešno prihodnost.
Za uspešnost je potrebno delo, delo vzame čas. Vendar čas, ki ga bo kdorkoli porabil za delo, ne bo zapravljen. Potrebno se je soočiti z dejstvom, da izobrazba v današnjih časih redko komu prinese službo, pomembnejše so izkušnje. Sama sem začela z delom s simbolično plačo, nato pa napredovala. Če si posameznik nabere dovolj izkušenj, postane na svojem področju strokovnjak in si lahko začne sam postavljati ceno, kar je cilj vsakega podjetnika.
Če samo malo spremljate uspešna podjetja, se zavedate, da uspeh večinoma ni pogojen z izobrazbo. Uspe tistim, ki so se za svoje delo potrudili, vanj vložili veliko časa in se odrekli mnogim zabavam. Diploma velja le še za nekakšno formalnost, ki jo je potrebno opraviti. Če pogledamo kruti resnici v oči, je dandanes ni težko opraviti. Vsak je lahko “diplomirani nekaj”. Nima pa vsak kakovostnih izkušenj, ki bodo pripomogle k iskanju službe oziroma osebnemu razvoju posameznika. Zatorej se jaz z diplomo ne bi slikala, niti hvalila. Bi se pa fotografirala s svojimi izkušnjami, če bi lahko. Od teh imam koristi, ne od izobrazbe.
Amm dej bodi raje tiho, pa naredi kaksno diplomo (UNI – stari) na kaksnem elektro faxu, strojni, kemiji, potem pa bodi pametna. Na fdv, filo, upravi in podobnih faxih je pa najtezja stvar ki ti pade med studijem na glavo oz . plece res omara !
Moram priznati, da ne vem na kaj točno se nanaša tvoj komentar, bi pa opozorila na določeno mero strpnosti. Sem napisala, da imam do vseh diplomirancev spoštovanje, zato pričakujem tudi obratno.
O starih študijskih programih nisem govorila. Še poudarila sem bolonjsko reformo ter njene slabosti, saj vem, da je bilo pred to ureditvijo vse drugače. Študenti po uvedbi te niti niso imeli izbire in so se bili kljub zagovarjanju starih programov prisiljeni izobraževati po bolonjskem sistemu.
Kljub vsemu pa sem mnenja, da nobenega faksa ne smemo podcenjevati. Vsak ima svoje prednosti in slabosti. Se pa da vse narediti, če se ne bi dalo, potem verjetno programa tudi ne bi bilo, ne?
Ne ker ze vidis kak folk se vecinoma vpisuje na fdv, filo. Ce ne ve kaj bi sam s seboj gre tja. Potem pa vidis studente sredi izpitnega obdobja v bazenckih pred faxom; pa za celoleten izpit ma za prebrati knjigo in napisati obnovo; diplomi pa itak prepise magari o bureku; saj drugega prakticnega ne bi znal narediti. Si je sam kriv!? Mislim da ne, vendar zalostno je potem to da taksni ljudje nato preidejo na vodilne polozaje z dobro placo medtem ko dobri inzinerji/ strokovnjaki na svojih podrocjih dobijo po 700-900€
True. Solstvo je razvrednoteno. Zakaj? Eden velikih razlogov bo to, da ko gredo stvari v podjetju na dol je “all hands on deck”, takrat se ljudje morajo izkazati kot sposobni, iznajdlijivi in pozrtvovalni. Kriza je veliko vecino podjetij prisilila v “jekleni program”. In ker delodajalci ne dobijo omenjenega kadra, ampak dobijo nekoga, ki ga zanima samo placa in njegovih 8 ur se stvari zakomplicirajo. Se zavedam da sem na zelo specificnem podrocju in da je moje mnenje morda malo skoncentrirano na mojo panogo kjer v 95% stejeje mozag. Ampak enkrat nisem bil vprasan po moji izobrazbi, samo po mojih sposobnostih. In imam dosti prijateljev tukaj, ki so koncali izobrazbo po srednji soli in sluzijo 3x amerisko povprecno placo ali vec… Svet se spreminja, upam da bodo naslednje generacije imele lazjo pot in boljsi sistem izobrazbe, ne necesa kar je zakrnelo in po 16ih letih pljune ven fijakerskega konja.