V enem letu od brezposelnosti do dvakratnika prejšnje plače.

Čisto sem pozabila, da mineva malce več kot eno leto, odkar sem izgubila službo na oglaševalski agenciji in šla na svoje. V tem času sem doživela vse – od garanja do 4-ih zjutraj do obdobja, ko je z mojega dnevnega urnika izpuhtela čisto vsa motivacija in sem želela le poležavati v postelji in gledati v steno. Bilo je vse in še več. A s ponosom in dvignjeno glavo lahko rečem, da za uspeh ne potrebujem šefa, ki bi me nadziral in dajal delo - v enem letu sem si namreč svojo plačo podvojila. 

Priznam, na agenciji v denarnico s svojo plačo nisem tlačila bajnih vsot. A bila sem zadovoljna. Vsaj na začetku, dokler v želodcu nisem začutila ščemenja, da zmorem več. Vedela sem, da sem se sposobna spopasti z večjimi izzivi, a se nisem mogla znebiti občutka, da to pač tam ni dovoljeno. Delaš, kar ti rečejo. Napredovanje? Ja, mogoče. Ampak čez kakšnih … 10 let. Ker sem pač mlada.

Jebeš 10 let. Nimam 10 let časa, da bi čakala na možnost napredovanja. Želim se učiti ZDAJ, želim z znanjem napredovati ZDAJ in želim živeti lahkotno, brez denarnih skrbi ZDAJ. Lačna sem uspeha, kot sem zjutraj lačna kave.

Ko sem izgubila svojo službo so ovire, ki so stale okoli mene, popadale na tla. Usodo sem imela v svojih rokah. Nihče mi ni pridigal, kako moram delati. Preizkušala sem trg in preskakovala vse ovire. Prvo stranko sem dobila v manj kot enem mesecu.

Od začetka sem s social media managementom služila manj kot polovico prejšnje plače. Preveč dela in premalo denarja, a to mi je dalo le dodatne motivacije. Izkušnje in vso podrobno znanje sem pridobivala sproti, svoje delo sem vedno bolj obvladala, zato sem postopoma za svoje usluge računala vedno več.

V začetku sem iskala naročnike sama. 100 poslanih emailov, da sem dobila 5 odgovorov, 2 od tega pa sta mi dala opcijo sestanka. Vendar sem uspela v enem letu napredovati do te stopnje, da me potencialne stranke kontaktirajo same.

Zdaj pa sem tu. Z dvakratnikom prejšnje plače v žepu, a me vseeno srbijo prsti, podplati, cela glava, ker hočem več. Želim si (in tudi drugim) dokazati, da lahko tudi mlada punca z zgodbo vzponov in padcev uspe in si ustvari popolno neodvisnost in finančno lagodje. Brez vez in poznanstev, s svojo pametjo in drznostjo. In seveda veliko kave.


Takšna moč krojenja življenja po željenih merah ni samo v mojih rokah. Je v rokah VSAKEGA izmed nas. Tudi tebe. Vzemi vajeti v svoje roke. Svet ni črno-bel. In ni ga “poslovnega pravila”, ki se ga ne bi dalo kršiti. Poslušala sem krohotanje sodelavcev, ko sem rekla, da želim na samostojno pot, delati po svoje, brez šefa. Češ, da sem premlada in nimam pojma. Uganite, kdo se danes smeje zadnji.

Piši mi. Ali pa me posledi na Twitterju.

Standard

O neolikanih mladostnikih in perfektnih starostnikih

“Današnja mladina … kako neolikana je postala! Včasih nismo bili takšni!”

“Ja, takrat so bili časi drugačni!”

Takšni pogovori mi že nekaj let gredo skozi eno uho notri, drugo ven. Nenormalno velikokrat sem se srečala z nepoštenim posploševanjem, ki je vodilo ponavadi v slabo voljo na obeh straneh. A na decembrski petek sem v Ljubljani doživela situacijo, nad katero sem bila šokirana.

Ko sem hodila iz železniške mimo avtobusov, je iz enega naravnost na obraz zgrmela stara gospa. In na tleh ostala nepremična.

Jaz sem bila zelo daleč, zato takoj pomagati nisem mogla, čeprav sem kljub vsemu prešla v lahen tek. Dogajanje sem vseeno od daleč spremljala in opazila zelo zanimive odzive “nevljudnih mladostnikov” in “perfektnih starostnikov”.

Starostniki so mimo gospe hodili brez najmanjšega sočutja. Blag ošvrk z očesom in adijo. Čeprav je gospa na tleh ležala nepremično.

Zaradi neodzivnosti starejših mimoidočih, ki so bili v njeni neposredni bližini, so morali iz sosednje kavarne priteči mladostniki, da so gospe pomagali na noge. Bilo je res nekaj hudo narobe, ker vstati sploh ni mogla.

Kakorkoli, starejšim bi rada sporočila, da preden naslednjič govorijo čez “neotesano mladino”, naj resnično premislijo, če se njihovo obnašanje zares toliko razlikuje od obnašanja neolikancev. Če so res solidarni v trenutkih, ko to nekdo resnično potrebuje. In če so res sami tako zelo kulturni v ključnih trenutkih, kot oni mislijo, da so.

Standard

Služba: Od slabih možnosti do priložnosti

Nič me bolj ne pikne, kot pa tematika o brezposelnosti mladih.

Zvečer imam ob delu velikokrat vključeno televizijo. Background noise. Ko so na vrsti večerna poročila ob 22-ih, včasih malo vlečem na ušesa. Posebej danes, ko so govorili o brezposelnosti mladih. Zavedam se tega problema, rada prisluhnem in se v veliki večini strinjam z obupno situacijo, a ne morem kaj, da ne bi prežvečila dveh današnjih izjav.

“Dijaki se sprašujejo, če bodo sploh lahko dobili službo!”

I know, I know. Brezposelnost je ogromen problem s katerim se brez dvoma najbolj spopadajo mladi, ki na trg dela šele vstopajo. Sočustvujem, resnično. V dreku smo. AMPAK – srednješolci imajo priložnost.

Najbolj sem si zapomnila besede, ki mi jih je izrekel bratranec Denis v prvem letniku srednje šole: “Mojca, imaš izbiro. Ali boš zvečer, ko prideš iz šole, posedala za televizijo, ali pa boš nekaj naredila zase/za svojo prihodnost in namesto tega delala.”

Šok. Presenečenje. Razodetje. Od takrat naprej televizije praktično nisem gledala, zdela se mi je potrata časa. Namesto tega sem si kupila prenosni računalnik in začela delati za lokalni časopis, lokalni radio, pisala sem članke za Dnevnik, vodila prireditve, opravljala administrativna dela – nabirala sem si izkušnje.

Srednješolci imajo dobro priložnost. Ne potrebujejo plačevati računov, zato lahko od začetka delajo za manjše vsote (vem, problem izkoriščevanja še vedno obstaja!), nato pa si na podlagi izkušenj gradijo dobro ime in ceno postavijo sami. Če bodo dobri, če bodo trdo delali, bodo imeli za pridobitev službe dobre pogoje že konec srednje šole (tako je bilo v mojem primeru).

Ja, tudi jaz sem se kot dijakinja spraševala, če bom dobila službo. A ob tem sem nekaj naredila, ne pa sedela križem rok.

Kakorkoli, nato pa je na televiziji mimo prišel naslednji model in ob vprašanju, če išče službo, odgovoril:

“Ne, ne iščem službe. Zakaj pa bi jo? Saj je ne bom našel!”

Kdor išče, ta najde. In obratno. Tisti, ki je tudi iskal ne bo, ne bo našel popolnoma nič. Tisti, ki se za to, da bi službo sploh dobil, še potrudi ne, službe garantirano ne bo našel.

Služba ne bo prišla do tebe sama. Služba tebe ne išče. Ti moraš poiskati službo. Potruditi se. Prebedeti kakšno noč. Žrtvovati kakšen prost dan.

Vem, situacija je katastrofalna, to dokazujejo podatki o nivoju brezposelnosti mladih diplomantov. Vsa pričevanja, podatki in dogodki okoli nas pa pripovedujejo zgodbo tudi o tistih mladih, ki se za svoj uspeh trudijo noč in dan in jim uspe. Ker so se potrudili. In ker niso obupali ob prvem neuspehu.

Polagam vam na srce dve besedi: DELO in TRUD. Reskirajte dobro oddajo na tv-ju. Ugotovite kaj vas zanima/veseli. Berite o tem, izobražujte se. Postanite strokovnjaki na svojem področju. Dajte vse od sebe. Delajte uro več. In garantiram vam, boste slabe možnosti spremenili v priložnosti. Garantiram.

Follow me. Email me. 

Standard

“Tvegate permanentno zaprtje Facebook strani!”

Obljubila sem si, da bo naslednji blog post, ki ga bom napisala, bolj optimističen, manj kritičen. Danes pa mi je žal na žulj stopil nekdo, ki želi z neke vrste ustrahovanjem podjetja prepričati v medsebojno sodelovanje. Njihovih storitev konkretno ne poznam, zato jih v tem pogledu ne bom blatila, želim pa izpostaviti neprimeren način komuniciranja.

Na eno od strani, ki jih upravljam, sem namreč prejela sporočilo, da je ta dotična oseba opazila, da smo v preteklosti na Facebooku izvajali nagradne igre. Rečeno je bilo, da če smo takrat nagradno igro izvajali brez aplikacije, smo s tem kršili Facebook Policy in tvegamo permanentno zaprtje Facebook strani.

Let’s get something straight.

Kot vemo, so se pravila Facebooka nedavno nazaj spremenila. Na Facebooku so se namreč zavedali, da veliko podjetij za nagradne igre ne uporablja aplikacij (tega si niso mogli privoščiti oziroma niso bili pripravljeni vlagati v to), regulacija teh takrat “nezakonitih” dejavnosti pa je bila nemogoča. Pogoje, da je za nagradno igro nujno potrebna aplikacija, so spremenili tako, da lahko nagradno igro ponovno (kot je bila praksa že prej) izvajaš brez tega.

Pages Termsov se torej z organizacijo nagradne igre brez aplikacije tako NE KRŠI, če pa so strani to kršile v času veljave zgoraj omenjenih pravil, pa sem popolnoma prepričana, da Facebook strani ne bo ZDAJ (ko ti pogoji več ne veljajo) kar tako zaprl.

Vsem podjetjem s Facebook stranmi tako priporočam, da ste na tekočem s Pages Terms in pred večjimi odločitvami dvakrat premislite (ter povprašate naokoli), kakšna pravila so zares v veljavi. Za ovinkom vas lahko namreč čaka nekdo, ki je pripravljen vaše “neznanje” na rahlo zahrbten način izkoristiti sebi v prid.

Objavo lahko spodaj delite tudi s kolegi, prijatelji. Bodimo informirani.

Contact me.

Follow me. 

Standard

Izkušnje, ne diploma.

Disclaimer: Nekatere stroke definitivno potrebujejo diplomo in teoretično znanje (medicina, pravo …). Za mojo stroko to ne velja.

Danes sem na poti domov naletela na kolegico. Sedela je pred faksom, se mi nasmehnila, jaz pa sem s kavo v roki odpeketala proti njej. Pozdravček in kratek update v smislu kako-si-kaj-delaš-kaj-nameravaš nikoli ne škodi, ne?

Ob njej sta sedela še dva njena kolega, ki sta hote ali nehote prestregla moj stavek: “Mah, jaz se diplome niti nisem spravila delati. A waste of time. Prednost sem dala izkušnjam, zdaj pa furam svoj biznis in mi laufa odlično.”

“Oprosti, ampak nikoli ne veš, kdaj ti diploma pride prav,” je rekel eden njenih kolegov. Vem, že stokrat prežvečena tema, a se še vedno nekako znajdem v središču bitke med tem ali imam prav ali ne. In ponavadi imam.

Ampak čeprav sem danes tako kot vedno zagovarjala svoje stališče, sem med kuhanjem res aktivno razmišljala o izrečenih besedah. Znana po tem, da me nekdo težko prepriča v nasprotno, sem si rekla: “Kaj pa če se motim? Kaj pa, če bom RES nekoč potrebovala diplomo, ker izkušnje ne bodo dovolj?” Kritično razmišljanje je konec koncev vir mnogega znanja.

Glede na to, da sem svobodomiselna oseba, ki je hitro izkusila negativne plati dela za večje in zastarano podjetje, v življenju več ne mislim delati za  nekoga drugega, kvečjemu z nekom drugim. Moja ne-diploma torej načeloma ne bi smela biti problem. AMPAK – kaj če bo diplomo zahteval kakšen naročnik?

No, potem je to res en ozkogledni naročnik.

Za takega naročnika ne bi želela delati. Tisti, ki formalno izobrazbo postavlja pred dejanske izkušnje, je zaostal v neki čudni dobi, ki je minila že nekaj časa nazaj. Close-minded naročnik mi bo le srkal tiste zadnje preostanke potrpežljivosti in dobre volje, ki bi jih še imela. In hvala lepa, I’d rather live a happy life.

Formalna izobrazba ni več to, kar je bila včasih. Včasih si literaturo/gradivo za stvari, ki si se jih želel učiti, težje našel, kot jih lahko najdeš zdaj. Da sploh ne govorimo o nezmožnosti hitrega osveževanja učnega načrta – svet dandanes napreduje izjemno hitro, profesorjem pa to otežuje delo. Nenehno prilagajanje učnega načrta seveda ne pride v poštev (ni časa, profesorji imajo tudi druge zadolžitve), zato študenti ostanejo pri zapiskih s prastaro teorijo in znanjem, ki bi prišel prav 5 let nazaj, zdaj pa ne več.

Pogovarjala sem se tudi z mnogimi podjetniki in svojimi naročniki glede mnenja okoli moje diplome. O tem se vedno pogovarjam odkrito, svojega mnenja ne skrivam. News flash: Vsi so v “pomanjkanju” moje diplome videli veliko prednost, saj je tovrstni upor nekaj, česar si ne upa vsak. Besides – moje delo jih je očaralo bolj kot bi jih nek nepomemben list papirja.

Je res diploma tako pomembna? Samo zato, da bom lahko pokazala formalen list papirja, ki bo pripovedoval zgodbo o tem, da imam pridobljeno zastarelo znanje, ki ne bo koristilo nikomur? Ne.

Pomembne so izkušnje. In pomembna je človekova zmožnost samoučenja. Branje up-to-date knjig, blogov, člankov. Povezovanje z uspešnimi ljudmi in debatiranje o trenutnih situacijah in možnostih izboljšave na svojem področju.

Pomembno je pridobivanje izkušenj, ki pa naj ne čaka do zaključka fakultete. Z izkušnjami lahko namreč pokažeš svoje dejansko delo, ne pa obvladanje teorije. Teorija je le podlaga temu, kar dejansko velja – praksi. In za podlago ne potrebujem nekaj zapravljenih let učenja o brezveznih in nepomembnih stvareh, ki so pretekle že leta nazaj.

P.s. Dopuščam možnost drugačnega razmišljanja. Feel free to comment or write me an e-mail.

Say hi, don’t be shy. E-mail me here or follow me on Twitter.

Standard

Je najemanje tradicionalno usmerjenih agencij sploh smiselno?

Veliko podjetnikov se tekom svojega dela sreča z neustavljivo željo po kontaktiranju oglaševalske agencije. V prepričanju, da tovrstno sodelovanje pomeni, da si v biznis svetu končno uspel, podjetja zapravijo nenormalne količine denarja za staromodne oblike oglaševanja, katerih rezultat je … skoraj ničen. Ne povečanje prodaje, ne učinkovita komunikacija s potencialnimi kupci, ampak zgolj neko nepomembno sranje, ki bo prišlo in isti trenutek tudi šlo, ostalo pa bo neopaženo.

Bodimo realni. Kdaj ste nazadnje peljali mimo jumbo plakata in si rekli: “Šit, to pa MORAM imeti!” Pravzaprav, kdaj ste nazadnje peljali mimo jumbo plakata in ga iz zanimanja sploh pogledali? Kdaj ste nazadnje med gledanjem filma na televiziji odsedeli celo serijo oglasov in iz zanimanja pogledali čisto vsakega od teh?

Potem nehajte sanjariti o delu z oglaševalsko agencijo, ki se oglaševanja v tradicionalnih medijih drži kot pijanec plota. Let me break it down to you:

Tradicionalno oglaševanje je mrtvo.

Ljudje imajo dosti tečnih oglasov na vsakem koraku. Nategovanje, kako bo nek produkt rešil mizerno življenje potrošnika, ne vžge več. Informacije znamo poiskati sami. Dnevi podcenjevanja potrošnikov so mimo.

Pogledi so zdaj usmerjeni drugam – v družbena omrežja. In ne v tista podjetja, ki bodo svoje produkte tiščala pod nos vsakemu s petimi minutami časa, ampak v tista podjetja, ki bodo uspela ustvariti dodatno vrednost. Večina oglaševalskih agencij pa zaradi večletnih izkušenj v push-prodaji o tem nima pojma. Pametneje je kontaktirati posameznike (ali manjše agencije), ki tovrstne zadeve obvladajo v svojem spanju. Posameznike, ki za svojo storitev (v nasprotju z večjimi agencijami) ne bodo zaračunale bolane vsote denarja, saj za sabo nimajo oderuških staromodnih direktorjev, ki sedijo v svojem udobnem stolčku in od tega denarja pač MORAJO nekaj dobiti.

Najboljši kreativci so tradicionalno usmerjene agencije, ki še vedno ne znajo prepoznati prihodnosti marketinga, zapustili že zdavnaj. Tisti, ki se bodo za podjetje ZARES potrudili, zdaj delajo pod svojimi pogoji, brez težkih okov velike oglaševalske agencije. Podprite POSAMEZNIKE in manjše agencije, kjer zaznate kreativnost in forward-thinking ter medsebojno povezanost. Takšne, ki vam ne bodo lagali v obraz, češ:  “Z oglasom na televiziji boste dosegli neverjetno število nakupov in ljudje bodo z vašim brandom povezovali kakovost in človeškost.” Podprite tiste, ki vam bodo povedali: “Oglaševanje v tradicionalnih medijih je jebeno drago in neučinkovito. Porabite ta denar na drugih kanalih, pa boste imeli več uspeha.”

Podprite tiste, ki imajo jajca gledati in ravnati v skladu s prihodnostjo komunikacije. Točno ti ljudje bodo v prihodnost ponesli tudi vašo znamko.

Hočeš nasvet, predlog, pomoč, karkoli? Don’t be shy. Dregni me na twitterju ali pa preko emaila

Standard

Dan, ko sem pustila delo na agenciji, je bil najboljši dan.

Že nekaj časa je minilo, odkar sem zadnjič sedela v sejni sobi oglaševalske agencije in poslušala namišljene izgovore, zakaj moram oditi, kot da ne bi vedela, da smo si zadnje mesece bili zaradi nasprotujočih si mnenj nenehno v laseh. Kot velika zagovornica kreiranja brand-awarenessa preko družbenih omrežij sem pač bila v naši agenciji totalni odpadnik, saj “v družbenih omrežjih pač ni prihodnosti”. Vsi opažamo to, ne?

Po prvotnem pričakovanem šoku (to sploh obstaja?) sem bila odločena, da si bom svojo karierno pot od zdaj naprej gradila sama. Brez posrednikov za delo, ki sta jim osemurni delavnik in kakovostno opravljeno delo sinonima, brez agencijskih pijavk, ki do amena izpijejo vso tvojo kreativnost, da ne ostane nič od tebe, le robot, vešč pripravljanja generičnih oglasov s stokrat slišanimi slogani. Ne, nihče več si ne bo prilaščal zaslug za moje kreativno delo. In to je bila najboljša odločitev do sedaj.

Večina oglaševalskih agencij je kup namišljene in smrdljive birokracije, ki krade čas pravi kreativnosti. Brez agencije namreč svoje delo social marketinga opravljam hitreje, kot še nikoli prej. Direkten kontakt s strankami/naročniki je zlata vreden. In to se odraža kot:

  • UČINKOVITOST

Ko naročnik nekaj želi, kontaktira mene. Ne direktorja večje firme, ne vodje projekta, ki mu je ustvarjalnost španska vas in vse kreativne procese racionalizira in pretvori v ure, ampak mene, ki sem poosebitev vseh teh oseb. Brez posrednikov so namreč zadolžitve opravljene v najkrajšem možnem času, saj naročnika in njegov projekt poznam in vem, kaj smo dali skozi, k čemu stremimo in kako bomo to dosegli. Basta.

  • HITRO DOGOVARJANJE

Medtem, ko sem na agenciji na dogovor med nami in potencialnim naročnikom čakala po en teden, se sama zmenim v enem dnevu. Enega boljših primerov sem doživela približno dva meseca nazaj, ko me je po telefonu poklicala potencialna stranka. V roku petih minut sva se dogovorila za sodelovanje, obračunsko obdobje je pričelo teči tekom pogovora, še isti dan pa je naročnik imel na svojem emailu celotno strategijo, ki smo jo začeli izvajati naslednji dan.

Na agenciji je bil ta proces neverjetno zamuden. Enomesečno pripravljanje strategije, dvotedenska dogovarjanja, na koncu pa včasih projekta niti nismo dobili. Talking about waste of time. Kreativnosti pa tako ali tako ni bilo zaznati.

  • TRANSPARENTNOST

Moji odnosi z naročniki temeljijo na transparentnosti in odkritosti. “Naročnik ima vedno prav,” je velika debela laž. Naročnik je prišel k meni, ker se JAZ spoznam na to in ker si želi usmerjanja. Če so njihove marketinške strategije neučinkovite in brezvezne, jim to povem naravnost. Če menim, da nekje ne potrebujejo moje pomoči, jim to sporočim in zaračunam manj.

O učinkovitosti strategij govorimo odprto. Če določeni pristopi ne vodijo v prodajo produktov, se o tem odkrito pogovorimo in uberemo drugo pot. Let’s face it – obnašanje ljudi in reagiranje na določene “triggerje” oziroma sprožilce se spreminja iz dneva v dan. Tisti, ki tovrstno obnašanje pretvorijo v številke v smislu: “To se vam bo poznalo v dvigu prodaje za 20 %,” so ponavadi jebeni nategatorji brez srca, ki ljudem, ki so jim važne le številke, poberejo ves denar.

Tudi agencije počnejo to s prikazanimi številkami vtisov, ker “ob 8ih zvečer gleda televizijo toliko in toliko ljudi, zato bo toliko in toliko ljudi videlo vaš oglas, produkt jih bo pa ziher kupilo 20 % od tega in oh, kako je to velika številka!” Nihče pa med oglasi ne odkoraka v kuhinjo po en sendvič in spregleda tisto super reklamo o vložkih, ki je bila tako super targetirana. Važno, da se oglas predvaja v prime-timeu, ne?

Na agencijo gledam kot na posrednico dela. Dela, ki sem ga po izgubi službe z malce več truda našla popolnoma sama. Dan, ko sem izgubila delo na agenciji, je bil eden boljših dni v mojem življenju. Stik s tlemi mi je dal moči, da sem pogledala okoli sebe in videla morje priložnosti, ki kar čakajo name, da jih zagrabim in pokažem sredinca vsem tistim, ki niso verjeli. Samostojna pot je seveda mnogo težja, občutek ob dosegu ciljev pa posledično mnogo boljši.

Vedno vesela pozdravov in utemeljenih kritik. Say hi on twitter or via mail

Standard